Kolezijska ekipa se je pred počitnicami odpravila v Turčijo na obisk partnerske šole in na srečanje vseh udeležencev našega projekta HOPE.
V večernih urah smo preko Istanbula prileteli v Antalyo, ki je v temi žarela kot prava pravljična dežela iz 1001 noči :-)
Naslednje jutro nas je pozdravilo poletje in pravi turški zajtrk v zelenečem vrtu: sveži paradižniki in kumare, več vrst oliv, umešana jajca, slani siri, kruh ... zraven pa pravi turški čaj. Priznamo, to bi lahko jedli vsak dan tudi v Sloveniji, krasen začetek dneva!
Nato sprehod po starem delu mesta, ki se imenuje Kaleichi ... mir, otomanska arhitektura, cvetoči grmi na vsakem vogalu ...
Spoznavanje Antalye tudi pod dežniki ... zagotovo ulica, z eno najlepših streh na svetu :-)
Ogled obale in naravnih danosti turške obale ... Mogoče smo ujeli zadnji poletni dan na tistem koncu!
Vmes pa veliko turškega čaja v ličnih steklenih posodicah ...
Proti večeru smo se spravili na avtobus in se odpeljali v 3 ure oddaljeno mesto Sandkli, ki leži na termalnem območju, zato je v okolici mnogo hotelov z vrelci in kopališkim turizmom. Kljub temu je mesto revno, ceste slabe, ... pravo nasprotje pa so izjemno veseli in prijazni ljudje, ki so nam gostoljubje izkazovali na vsakem koraku.
Naslednje jutro nas je čakal ogled plantaže paradižnikov, ki jih je v okolici veliko. Ogromne tople grede so ogrevane s termalno vodo, v njih živijo tudi čebele, gojenje poteka na naraven način, kar je tudi njihov zaščitni znak.
Nato pa Sandikli in ena njihovih šol - 75. Yil Ilkokulu, naša sodelavka v projektu.
Dobrodošlico so nam izrekli s turškim plesom.
Po začetnih pozdravih pa smo se že lotili dela. Na zid šole smo z dlanmi odtisnili liste drevesa, ki bo za vedno ostal na steni šole ... prelep spomin na skupno delo in prijateljstvo, ki z vsakim obiskom postaja močnejše in globlje.
Fotografija predstavnikov Turčije, Italije, Španije in Slovenije z županom mesta.
V pisarni turške ravnateljice gospe Edeviye Čoban pa smo se srečali še z ostalimi pomembnimi veljaki okrožja, fotografirani smo bili z vseh strani! Naš obisk je mega dogodek za celo mesto.
Naša ravnateljica Lidija je bila odlikovana s plaketo mesta za zasluge pri izvajanju projekta.
Nato pa smo se odpravili na obisk v enoto vrtca na šoli. Pisane, toda skromne sobice in ljubki dobrovoljni otroci, ki so nas razveselili s svojimi izdelki.
Tudi prvošolčki so nas obdarili z obeski za ključe, ki so jih izdelali posebno za nas.
Med vrati pa so vse skupaj spremljali starši, ki imajo v Turčiji ob vsaki uri odprta vrata in prost vstop v učilnice.
Ravnateljica Edeviye je z veseljem sprejela naše darilce - grafiko našega učenca, ki prikazuje našo Ljubljano.
Popoldne pa smo se odpravili na obisk privatne šole v istem mestu.
Najprej razgovor z ravnateljem v njegovi pisarni ...
Nato pa obisk vrtca in učilnic ... Velika razlika z državno šolo malo prej v opremljenosti šole, prostorih in tudi v samem vzdušju ...
Spalna soba najmlajših:
Soba za učenje:
Prvi razred:
12. razred:
Glasbeni pouk (izbirne vsebine):
Pred šolo je vsaka šola zasadila svoje drevo, še en večni (upajmo, da bodo drevesa lepo rasla ;-) spomin na naše druženje ...
In že je tu tretji dan in obisk dve uri oddaljenega turškega bisera, ki je tudi del Unescove naravne dediščine - Pamukkale.
Najprej pa jama, mali Pamukkale pod zemljo.
Preden smo se povzpeli na bela pobočja, smo si ogledali rimski amfiteater in druge ostanke stare civilizacije.
Kmalu pa smo bosi že stali v toplem termalnem potočku, ki teče po pobočju ....
Ne, nismo na snegu, vse to je kamenina, po kateri pa moramo brez čevljev, da se ne uniči, saj je mehka in krušljiva.
Zadnji dan smo obiskali zanimivo mesto Afyionkarahisar s strmo skalo na sredi, na kateri je celo grad. Slikovito in neresnično ... a vendar - mi smo tam!
Ogledali smo si eno od mošej.
Privoščili pa smo si tudi pravo turško kavo v čudovitih starih skodelicah.
Ogledali smo tudi si Rumijev muzej in slišali veliko novega o sufizmu ... Treba bo spet kaj prebrati, sedaj je več materiala v naših glavah, ki se lahko umesti v celotno sliko vzhodnjaške modrosti ...
Tradicionalne muslimanske hiše so bogato opremljene, mehke in precej praktične, kot smo ugotovili ...
In že je bilo tudi tega dne konec. Treba je bilo ujeti letalo in nazaj v zeleno Slovenijo.
Med prijatelji smo preživeli čudovit teden. Zaznamovalo ga je neskončno gostoljubje in še močnejše vezi med nami ...
Hvala, draga Yildiz, hvala draga Edeviye, hvala vsem turškim sodelavcem, ste in vedno boste v naših srcih ♥ ♥ ♥
